Psihologinja Miriam Junge je v nedavnem pogovoru izpostavila, da notranja pomirjenost oziroma umirjenost ni prirojena lastnost, temveč veščina, ki jo je mogoče sistematično razvijati. Po njenih besedah se duševna odpornost in sposobnost ohranjanja miru v stresnih situacijah obnašata podobno kot telesne mišice, kar pomeni, da zahtevata redno vadbo in postopen pristop. Svetovalka je predstavila koncept načrtnega treninga, s katerim lahko posamezniki do leta 2026 svoje začetne novoletne zaobljube spremenijo v trajne rutine. Ključ do uspeha po mnenju strokovnjakinje ni v enkratnih naporih, temveč v razumevanju psiholoških mehanizmov, ki omogočajo preoblikovanje zavestnih odločitev v avtomatizirano vedenje. Intervju ponuja praktičen vpogled v to, kako strukturiran načrt pomaga pri dolgoročnem obvladovanju stresa in izboljšanju splošnega počutja v vsakdanjem življenju.

Strokovnjaki na področju duševnega zdravja so ob začetku novega leta izpostavili pomen postavljanja osebnih meja kot ključnega elementa za izboljšanje splošnega počutja in skrbi zase. Poudarjajo, da pogosto ugajanje drugim na lastno škodo ni izraz ljubezni ali prijaznosti, temveč dolgoročno vodi v nezadovoljstvo in izgorelost. Postavljanje meja zahteva učenje novih veščin, pri čemer se morajo posamezniki naučiti reči »ne« zunanjim zahtevam, da bi lahko rekli »da« lastnim potrebam. Psihološki nasveti poudarjajo, da se ljudje ob zavračanju prošenj drugih pogosto borijo z občutki krivde, vendar je ta proces nujen za ohranjanje notranjega ravnovesja. Učinkovito postavljanje meja vključuje prepoznavanje lastnih želja in zmožnosti ter jasno komunikacijo brez nepotrebnega opravičevanja. S tem ko posameznik izbere tisto, kar si dejansko želi, izboljša kakovost svojih odnosov in zmanjša stres, ki nastane zaradi delovanja proti lastni volji.

Strokovnjaki so samoljubezen razglasili za ključni termin leta 2026, saj poudarjajo njeno kritično vlogo pri ohranjanju splošnega dobrega počutja posameznika. Po navedbah psihologov in zdravstvenih delavcev pomanjkanje samospoštovanja in neustrezna skrb zase ne vodita le do duševnih stisk, temveč lahko povzročita tudi resne telesne bolezni. Analize kažejo, da dolgotrajno potlačevanje čustev in zanemarjanje lastnih potreb neposredno vplivata na razvoj somatskih težav in tveganje za pojav depresivnih stanj. Strokovnjaki ob tem svetujejo, da je razvijanje pozitivnega odnosa do sebe nujno za preprečevanje kronične utrujenosti in drugih zdravstvenih zapletov, ki izvirajo iz psihosomatskih vzrokov. Koncept samoljubezni tako presega zgolj popularno psihologijo in postaja priznan preventivni ukrep v javnem zdravju.

Najnovejše literarne in osebne izpovedi osvetljujejo zapletenost človeškega odziva na travmatične dogodke, kot so spolno nasilje, zalezovanje in težke bolezni. Avtorica Jen Percy v svojem delu Girls Play Dead raziskuje pogosto protislovna in pretresljiva ravnanja preživelih po spolnem napadu, kjer žrtve namesto odpora ali pobega včasih skrbijo za svoje napadalce, kar avtorica opisuje kot obliko samoohranitve v trenutkih skrajnega grozote. Ta psihološki fenomen dopolnjujejo osebne izkušnje drugih žensk, ki poročajo o nenavadnih reakcijah po napadih, vključno s prijaznostjo do storilcev ali iskanjem varnosti pri partnerjih, ki se kasneje izkažejo za nezanesljive. Vzporedno s temi razmišljanji krščanski avtorji in posamezniki, ki živijo s kroničnimi boleznimi, razpravljajo o naravi vere, ko ta preneha biti zgolj teoretičen koncept. Skozi nauke Dietricha Bonhoefferja in pričevanja Joni Eareckson Tada je izpostavljeno, da se prava vera izoblikuje šele v polnem življenju v svetu, kjer trpljenje ni le koncept, temveč vsakdanji prostor bivanja. Osebne izpovedi poudarjajo pomen empatije tistih, ki sami razumejo globino bolečine, kar omogoča prehod od čustvenega samopreverjanja k preizpraševanju dejanskih življenjskih trditev v času krize.

Ob začetku leta 2026 so strokovnjaki in psihologi poudarili pomen spremembe pristopa k novoletnim zaobljubam, ki jih ljudje vse pogosteje rebrandirajo v cilje ali namere. Namesto strogih in pogosto nedosegljivih omejitev, ki so značilne za tradicionalne zaobljube, novi trendi spodbujajo oblikovanje prilagodljivih načrtov za izboljšanje kakovosti življenja, vključno z zdravjem, finančnim stanjem in osebnimi odnosi. Lokalni strokovnjaki v okrožju Baldwin v Alabami so ob tem izpostavili, da takšen pristop omogoča lažje ohranjanje motivacije čez celotno leto. Sprememba terminologije iz »zaobljub« v »namere« odraža prizadevanja za zmanjšanje pritiska, ki ga prinaša 1. januar. Psihologi ugotavljajo, da so posamezniki, ki svoje načrte zastavijo kot proces rasti namesto kot fiksne prepovedi, pri doseganju svojih namer bistveno uspešnejši. Ta premik v razmišljanju je neposreden odgovor na visoko stopnjo neuspeha tradicionalnih zaobljub, ki so se v preteklosti izkazale za psihološko obremenjujoče in pogosto nerealne glede na dejanske navade ljudi.

Strokovnjaki s področja psihologije in vedenjskih znanosti opozarjajo, da tradicionalne novoletne zaobljube v 88 odstotkih primerov propadejo, saj se ljudje preveč zanašajo na nezanesljivo moč volje namesto na načrtno spreminjanje navad. Richard Wiseman in drugi psihologi poudarjajo, da so človeški možgani naravno nagnjeni k iskanju novih začetkov, vendar zgolj deklarativna namera ne zadostuje za dolgoročne spremembe. Namesto strogih ciljev v januarju, ko so biološki ritmi zaradi pomanjkanja svetlobe in mraza upočasnjeni, strokovnjaki svetujejo oblikovanje sistemov, ki zahtevajo manj odločanja in več avtomatizacije. Med novejšimi pristopi k osebnemu razvoju se uveljavljajo metode, kot so ustvarjanje seznamov stvari, ki jih ne bomo več počeli, ter poudarek na spanju kot temelju za doseganje vseh ostalih ciljev. Ameriška akademija za medicino spanja (AASM) izpostavlja, da zadostna količina spanca neposredno vpliva na boljšo prehrano in redno vadbo. Hkrati tehnološka podjetja ponujajo nove rešitve, kot so pametni trakovi za lajšanje simptomov PMS, ki ciljajo na izboljšanje produktivnosti v obdobjih, ko biološki dejavniki otežujejo vzdrževanje discipliniranega življenjskega sloga. Psihoterapevti opažajo tudi pojav 'novoletne otožnosti', ki prizadene približno četrtino ljudi. Ti posamezniki čutijo pritisk po nenehnem napredku kot breme, zato strokovnjaki svetujejo premik fokusa na ohranjanje kontinuitete namesto na radikalne osebne preobrazbe. Nekateri svetujejo celo odlog glavnih sprememb do pomladi, ko daljši dnevi in več sončne svetlobe naravno povečajo motivacijo in energijo za soočanje z novimi izzivi.

Psihologi in strokovnjaki za duševno zdravje so razkrili, da večina novoletnih zaobljub ne propade zaradi pomanjkanja močne volje, temveč zaradi neupoštevanja nevroloških procesov pri ustvarjanju navad. Študije kažejo, da se zastavljenih ciljev dolgoročno drži le četrtina ljudi, medtem ko preostali obupajo že v prvih tednih januarja. Raziskave poudarjajo, da so zaobljube pogosto preveč ambiciozne in niso usklajene z dejanskimi vsakodnevnimi vzorci posameznikov. V javnosti se mnenja o učinkovitosti tovrstnih zaobljub močno razlikujejo. Medtem ko nekateri v njih vidijo priložnost za osebno rast in izboljšanje finančnega ali fizičnega stanja, mlajše generacije pogosto dvomijo v njihovo smiselnost. Strokovnjaki svetujejo, naj se posamezniki namesto na drastične spremembe osredotočijo na postopno spreminjanje navad, ki so bolj trajnostne in prilagojene delovanju možganov.

Klavstrofobija, ki se kaže kot intenziven strah pred zaprtimi ali tesnimi prostori, predstavlja za mnoge posameznike precejšen izziv, zlasti med potovanji. Težave se najpogosteje pojavljajo v dvigalih, prostorih brez oken ter na vlakih ali letalih, kjer so potniki omejeni na majhen prostor. Takšne situacije lahko sprožijo močne tesnobne odzive, ki otežujejo normalno uporabo javnega prevoza ali bivanje v določenih objektih. Strokovnjaki poudarjajo, da obstajajo tako akutne kot dolgoročne strategije za spopadanje s temi strahovi. Med kratkoročne rešitve sodijo različne dihalne vaje in tehnike preusmerjanja pozornosti, ki pomagajo umiriti živčni sistem v kritičnem trenutku. Za dolgotrajno izboljšanje stanja pa se pogosto priporoča kognitivno-vedenjska terapija, ki posamezniku pomaga postopoma zmanjšati občutljivost na sprožilce strahu in izboljšati kakovost življenja na poti.